Jeziki na Hrvaškem

Glavni jezik na Hrvaškem je hrvaščina, lokalno imenovana hrvatski jezik. Uporablja se v javni upravi, večini šol, nacionalnih medijih in velikem delu delovnega življenja. Hrvaščina je južnoslovanski jezik, ki se zapisuje z latinico. Njeno pravopisno načelo se tesno ujema z izgovorjavo, vendar je za obvladovanje sklonov, slovničnega spola in spreminjanja končnic potrebno vajo. Sorodne jezike iz sosednjih držav je v vsakdanji komunikaciji pogosto mogoče razumeti. Učenci naj kljub temu uporabljajo hrvaške oblike, ki se pričakujejo v lokalnih šolah, dokumentih in formalnih okoliščinah. Na Hrvaškem živijo tudi skupnosti narodnih manjšin. Njihovi jeziki se lahko uporabljajo v kulturnem življenju, lokalnem javnem prostoru in izobraževanju, organiziranem po določenih modelih pouka v manjšinskem jeziku. Tuji jeziki se pogosto učijo v šoli. Angleščina je zelo razširjena v turizmu in med številnimi mlajšimi ljudmi, drugi evropski jeziki pa so uporabni tudi v nekaterih regijah in na posameznih delovnih mestih. Obiskovalec si lahko v številnih okoliščinah pomaga z angleščino, zlasti na turističnih območjih. Dolgoročno priseljenim prebivalcem hrvaščina zelo koristi pri stikih s šolami, zdravstvom, javnimi uradi, sosedi in lokalnimi delodajalci. Hrvaščino se je mogoče učiti v jezikovnih šolah, ustanovah za izobraževanje odraslih, programih v skupnosti, pri zasebnih učiteljih, prek spleta in v vsakdanjih pogovorih. Imena tečajev in potrdila ne kažejo vedno enake stopnje uradne priznanosti. Napredek zahteva poslušanje, govorjenje, branje in pisanje. Učenje posameznih besed na pamet sprva pomaga, vendar zanesljivejše znanje razvijajo cele fraze in ponavljajoča se uporaba v resničnih okoliščinah. Praktičen začetni cilj je osvojiti predstavljanja, številke, datume, navodila za pot in fraze za naročanje na termine. Učenci lahko nato dodajo besedišče, povezano z domom, šolo, delom in javnimi službami.