Zgodovina Italije

Apeninski polotok je bil pred rimsko oblastjo dom številnim ljudstvom in kulturam, med njimi Etruščanom in grškim skupnostim. Njihova naselja, trgovina, verovanja in umetnost so prispevali k zgodnjemu razvoju polotoka. Rim je iz mesta zrasel v središče obsežne republike in cesarstva. Rimsko pravo, ceste, mesta, jezik in oblast so pustili trajne sledi v Italiji in daleč zunaj nje. Po koncu zahodnega rimskega cesarstva je bil polotok razdeljen med spreminjajoča se kraljestva, oblasti in lokalne vladarje. Dolga stoletja nobena država ni vladala vsemu ozemlju današnje Italije. Srednjeveške komune, pomorske republike, dvori in trgovska mesta so razvili različne ustanove in identitete. Benetke, Firence, Genova, Milano in Neapelj ter številna manjša središča so ubrali različne zgodovinske poti. Renesansa je cvetela v več italijanskih državah in povezovala umetnost z učenostjo, trgovino, politiko ter mecensko podporo. Ni šlo za en sam dogodek v enem mestu, koristi pa niso bile enakomerno porazdeljene med vsemi. Risorgimento je ime za gibanje in politični proces, ki sta v 19. stoletju pripeljala do združitve Italije. Z združitvijo je nastalo kraljestvo, vendar so ostale regionalne razlike, družbene neenakosti in nesoglasja glede nacionalne identitete. Fašistična diktatura je pozneje zatrla politično svobodo in Italijo potegnila v drugo svetovno vojno. Odpor, državljanski spopad, preganjanje, uničenje in padec fašizma ostajajo pomemben del javnega spomina. Po vojni je Italija postala republika in vzpostavila demokratično ustavno ureditev. Povojna obnova, migracije, gospodarske spremembe, družbena gibanja in evropsko sodelovanje so oblikovali poznejšo državo. Italijanska zgodovina se ohranja v arhivih, muzejih, stavbah, spomenikih, pokrajini, družinskih zgodbah in krajevnih imenih. Razumevanje nacionalne in lokalne zgodovine olajša razumevanje sedanjosti.