Delovno pravo v Italiji

Italijansko delovno pravo se imenuje diritto del lavoro. Ureja zaposlovanje, plačilo, delovne pogoje, dopust, varnost pri delu, socialno zaščito in prenehanje zaposlitve. Zaposlitev je lahko za nedoločen ali določen čas, za polni ali krajši delovni čas. Druge ureditve vključujejo vajeništvo in dejansko samozaposlitev, vendar dejanska organizacija dela pomaga določiti njegovo pravno naravo. Pisne informacije o zaposlitvi običajno navajajo stranki, vlogo, kraj dela, datum začetka, plačilo, razpored dela in veljavno kolektivno pogodbo. Delavci naj te informacije hranijo skupaj s poznejšimi spremembami. Kolektivne pogodbe se običajno imenujejo contratti collettivi nazionali di lavoro ali CCNL. V posameznem sektorju pogosto določajo podrobna pravila o razvrstitvi delovnih mest, plačni strukturi, delovnem času, dopustu, odpovednih rokih in disciplinskih postopkih. Delodajalci morajo varovati zdravje in varnost ter spoštovati pravila proti nezakoniti diskriminaciji in nadlegovanju. Tudi delavci imajo dolžnosti, med drugim skrbno opravljati dogovorjeno delo in upoštevati zakonita varnostna navodila. Plače se običajno dokumentirajo na plačilni listi (busta paga). Socialni prispevki so praviloma povezani z ustanovo INPS, zavarovanje za nezgode pri delu pa običajno vključuje ustanovo INAIL. Odpoved delodajalca se imenuje licenziamento, odpoved zaposlenega pa dimissioni. Veljavnost in posledice prenehanja zaposlitve so odvisne od razloga, postopka, pogodbe, kolektivne pogodbe in dejanskega delovnega razmerja. Sindikati, svetovalci za delovno pravo, odvetniki, inšpektorati in sodišča imajo lahko različne vloge pri sporu. Neformalni pogovor lahko odpravi preprosto napako, za resno nesoglasje pa je lahko potrebna poravnava ali pravni postopek. Dokumenti so pri delovnih sporih ključni. Pogodbe, urniki, plačilne liste, sporočila, opozorila, zdravstvena dokumentacija in dokazila o delu lahko pokažejo, kaj se je dogajalo v praksi.