Jezik v Italiji

Standardna italijanščina se uporablja v nacionalnih medijih, izobraževanju, upravi in komunikaciji med regijami. Zgodovinsko se je razvila iz toskanskih književnih oblik, danes pa jo govorijo po vsej državi. Govorjena italijanščina se razlikuje po naglasu, ritmu, besedišču in slovnici. Regionalni naglas je običajen in ne pomeni, da govorec slabo zna italijansko. Beseda dialetto se pogosto uporablja za krajevne oblike govora (dialetto), vendar so mnoge od njih samostojni romanski jeziki, ne pa pokvarjene različice italijanščine. Njihova raba lahko izraža družinsko povezanost, humor, lokalni ponos ali bližino. Italija priznava tudi zgodovinske jezikovne manjšine na določenih območjih. Nemščina, francoščina, slovenščina, sardščina, furlanščina, ladinščina, albanščina, grščina in drugi jeziki so del jezikovne dediščine države. Zaradi priseljevanja se doma, v šolah, na delovnih mestih in v soseskah uporablja še veliko drugih jezikov. Večjezičnost lahko krepi družinske vezi in sporazumevanje, namesto da bi ovirala učenje italijanščine. V italijanščini se pri edninskem nagovoru razlikujeta neformalni tu in formalni Lei. Raba je odvisna od starosti, odnosa, delovnega okolja, regije in položaja, zato je pozorno opazovanje pogosto zanesljivejše od togega pravila. Geste, obrazna mimika, ton in časovni potek pogovora dopolnjujejo govorjeni pomen, vendar priljubljeni stereotipi njihovo vlogo pretiravajo. Ista gesta je lahko glede na okoliščine prijazna, nesramna ali nejasna. Učencem najbolj koristi kombinacija načrtnega učenja in vsakodnevne rabe. Napake so del napredka, pozorno poslušanje pa pomaga opaziti, kako se resnični krajevni govor razlikuje od učbeniških zgledov. Jasno sporazumevanje je pomembnejše od tega, da bi zveneli kot domačini. Preprosti stavki, vprašanja za potrditev in pisno nadaljevanje pogovora lahko preprečijo napake v pomembnih okoliščinah.