Poklici v Italiji

Poklic je organizirana vrsta dela, ki zahteva določeno znanje ali spretnosti. V Italiji se za specializirano delo pogosto uporablja beseda professione, za praktično obrt mestiere, za delo na splošno pa occupazione. Številni poklici niso zakonsko omejeni. Delodajalci lahko glede na potrebe delovnega mesta ocenjujejo izobrazbo, izkušnje, jezikovno znanje in praktično usposobljenost. Regulirani poklic, professione regolamentata, je drugačen, saj je dostop do njega ali uporaba poklicnega naziva nadzorovana. Oseba bo morda potrebovala priznano kvalifikacijo, prakso pod nadzorom, izpit, vpis ali drugo formalno dovoljenje. Nekateri regulirani strokovnjaki pripadajo poklicnemu združenju, imenovanemu ordine ali collegio, in so vpisani v uradni poklicni register albo professionale. Članstvo lahko prinaša etične, izobraževalne, zavarovalne in poklicne obveznosti. Preden tuja kvalifikacija omogoči dostop do reguliranega poklica, bo morda potrebno njeno formalno priznanje. Akademsko priznavanje za nadaljnji študij in poklicno priznavanje za opravljanje poklica nista vedno isti postopek. Praktične obrti lahko vključujejo poklicno izobraževanje, vajeništvo, regionalne poti do kvalifikacije ali zahteve posameznih panog. Dejanska usposobljenost in varnost na delovnem mestu sta pomembni tudi tam, kjer poklicni naziv ni zaščiten. Za poklice v javnem sektorju je pogosto potreben javni natečaj, imenovan concorso pubblico, ali drug formalni izbirni postopek. Razpis konkretnega izbora pojasnjuje zahtevano izobrazbo, izkušnje in prijavno dokumentacijo. Pri izbiri poklica ni pomemben samo naziv. Upoštevati je treba tudi vsakodnevne naloge, obliko zaposlitve, fizične zahteve, kraj, jezik, trajanje usposabljanja in možnosti napredovanja.