Kazensko pravo v Sloveniji

Kazensko pravo v Sloveniji se uporablja, kadar se ravnanje obravnava kot kaznivo dejanje. Glavni materialnopravni okvir je Kazenski zakonik, običajno imenovan KZ-1, kazenski postopek pa določa potek preiskave in sojenja. Kaznivo dejanje je praviloma hujše od prekrška, ki je kršitev predpisov oziroma prekršek. Prekršek ima lahko pomembne posledice, vendar zanj običajno velja drugačen postopek in ni isto kot kazenska obsodba. Policija lahko sprejema prijave, zavaruje dokaze, zaslišuje ljudi in deluje pod nadzorom tožilstva ter sodišč, kadar tako zahteva zakon. Državni tožilec se v zakonskem okviru odloči, ali bo sprožil kazenski pregon in kako ga bo vodil. Sodišča ocenjujejo dokaze in odločajo o krivdi ter odgovornosti. Oseba velja za nedolžno, dokler krivda ni ugotovljena s pravnomočno odločbo, organi pa morajo spoštovati procesne pravice. Osumljenec ali obdolženec ima pomembne pravice, med drugim pravico izvedeti, česa je obtožen, molčati, se posvetovati z zagovornikom in po potrebi uporabiti tolmača. Podrobnosti in čas uveljavljanja teh pravic so odvisni od procesnega položaja. Možni izidi so ustavitev postopka, odločitev, da se pregon ne začne, sporazum, kadar ga zakon dopušča, sodba po sojenju ali drugi z zakonom določeni ukrepi. Glede na kaznivo dejanje in odločitev so možne kazni zapora, globe, omejitve ali druge posledice. Žrtve lahko prijavijo ravnanje, zahtevajo zaščito in odškodnino ter sodelujejo v postopku na načine, ki jih določa zakon. Njihova vloga se razlikuje od vloge državnega tožilca, ki v pregonu zastopa javni interes. Kazenska zadeva lahko vpliva na osebno svobodo, ugled, prebivanje, zaposlitev in družinsko življenje. Ker imajo izjave in roki lahko dolgotrajne posledice, naj se vpletena oseba čim prej posvetuje s kvalificiranim slovenskim pravnikom.