Jezik na Hrvaškem

Hrvaščina, ki ji domačini pravijo hrvatski ali hrvatski jezik, je uradni jezik Hrvaške. Uporablja se v upravi, izobraževanju, nacionalnih medijih in večini vsakodnevne komunikacije. Hrvaščina uporablja latinico z več dodatnimi črkami in znamenji. Pisava je tesno povezana z izgovorjavo, zato je učenje glasu vsake črke dober začetek. Samostalniki, pridevniki, zaimki in nekateri števniki spreminjajo obliko glede na svojo vlogo v stavku. Te sklonske končnice se lahko zdijo zahtevne, vendar se je mogoče pogoste besedne zveze naučiti pred celotnim slovničnim sistemom. Glagoli izražajo osebo in število, razlikujejo pa tudi različne načine obravnave dejanja. Učenci napredujejo, če korak za korakom usvojijo pogoste vzorce za sedanjik, preteklik in prihodnjik. Standardna hrvaščina zagotavlja skupno javno obliko jezika, vendar se vsakdanji govor razlikuje. Čakavsko, kajkavsko in štokavsko izročilo obsega številne krajevne različice in je pomembno za regionalno identiteto. Hrvaščina je tesno sorodna bosanščini, črnogorščini in srbščini, govorci pa se lahko pogosto razumejo med seboj. Jeziki imajo še vedno svoje standarde, prednostne besede, pisave in identitete, zato je treba spoštovati njihova imena. Na Hrvaškem so tudi priznane manjšinske skupnosti in jeziki. Glede na regijo lahko prebivalci naletijo na srbščino, italijanščino, madžarščino, češčino, slovaščino, romščino in druge jezike. Veliko ljudi govori tuje jezike ali jih razume, zlasti v turizmu in večjih mestih. To je koristno, vendar ne zmanjšuje vrednosti učenja osnov hrvaščine. Jezikovne spretnosti se izboljšujejo z večkratnim poslušanjem, govorjenjem, branjem in popravljanjem napak. Napake so običajen del učenja in so običajno manjša ovira kot nepripravljenost poskusiti.