Narava na Hrvaškem

Hrvaška ima na razmeroma majhnem ozemlju več velikih naravnih regij. Panonsko nižavje, osrednja gorska in kraška območja ter jadranska obala imajo vsaka svoje krajine, podnebje, rastline in živali. Kras je za Hrvaško posebej značilen. Voda sčasoma raztaplja apnenec ter ustvarja jame, vrtače, podzemne tokove, izvire, skalnata polja in krajine, kjer lahko voda ponikne pod površje. Obala vključuje otoke, klife, plaže, habitate pod vplivom soli in plitva morska območja. Morski travniki, skalnata morska dna in obalna mokrišča lahko številnim vrstam zagotavljajo prehranjevališča, zavetje in mesta za razmnoževanje. V notranjosti so naravni habitati širokolistni in gorski gozdovi, reke, poplavne ravnice, travišča, mokrišča in preplet kmetijskih zemljišč. Ti habitati lahko zadržujejo vodo, varujejo tla, blažijo vročino in povezujejo območja, ki jih uporabljajo prostoživeče živali. Hrvaška pomembna območja varuje v več kategorijah, med drugim kot narodne parke, naravne parke, stroge rezervate in manjša zavarovana območja. Lokalna izraza nacionalni park in park prirode označujeta različni obliki varstva in ju ne smemo enačiti. Pravila so odvisna od območja in njegovih potreb po varstvu. Pogoste omejitve se lahko nanašajo na kurjenje ognja, kampiranje, vozila, nabiranje rastlin, vznemirjanje živali, vstop v občutljiva območja, ribolov, sidranje ali vodenje psov v določena območja. Narava obstaja tudi zunaj uradno zavarovanih območij. Žive meje, stara drevesa, vaški ribniki, vrtovi, obcestno rastlinje in manjši potoki so lahko koristen habitat in povezava med večjimi ekosistemi. Narava zagotavlja čisto vodo, rodovitna tla, hrano, senco, možnosti za rekreacijo, kulturne vrednote in podporo lokalnemu gospodarstvu. Varstvo zahteva tudi tehtanje različnih interesov, saj lahko turizem, kmetijstvo, gozdarstvo, energetika, promet, stanovanjska gradnja in ohranjanje narave tekmujejo za ista kopenska ali morska območja.