Umetnost na Madžarskem

Madžarska umetnost se je razvijala iz lokalnih tradicij in širših evropskih izmenjav. K njenemu razvoju so prispevali kraljevi dvori, cerkve, mesta, vasi, manjšinske skupnosti, zasebni podporniki, javne ustanove in neodvisni umetniki. Ljudska umetnost, madžarsko »népművészet«, vključuje vezenje, okrašeno keramiko, rezbarstvo, noše, glasbo, petje in ples. Vzorci se razlikujejo po regijah, predmeti, ki jih danes razstavljajo kot dediščino, pa so nekoč imeli družabno ali praktično vlogo. Madžarska književnost ima poseben kulturni pomen, ker je jezik tesno povezan z identiteto. Poezija, romani, dramatika, eseji in otroška književnost obravnavajo zasebno življenje, zgodovino, pripadnost, humor in politične spremembe. Glasba sega od vaških tradicij in romske glasbene umetnosti do klasičnega komponiranja, operete, jazza, rocka, elektronske glasbe in sodobnih eksperimentov. Ljudsko glasbeno gradivo je mogoče ohranjati, prirejati, preučevati ali uporabiti za ustvarjanje novega. Gibanje »táncház« oziroma plesna hiša je ustvarilo prostore za skupno učenje tradicionalne glasbe in plesa. Dediščino obravnava kot skupinsko dejavnost in ne zgolj kot odrski nastop. Arhitektura na Madžarskem kaže srednjeveške, osmanske, baročne, historistične, secesijske, modernistične, socialistične in sodobne plasti. Ulice in stavbe pogosto razkrivajo več obdobij na majhnem prostoru. Umetniško življenje podpirajo muzeji, galerije, gledališča, kinodvorane, koncertne dvorane, knjižnice, umetniške šole, festivali, ateljeji in skupnostni centri. Dostop in kulturni viri so ponekod, zlasti v Budimpešti, bolj zgoščeni kot drugje. Umetniki lahko slavijo narodne tradicije, postavljajo pod vprašaj javni spomin, opisujejo izkušnje manjšin ali ustvarjajo brez narodne tematike. Noben posamezen slog ne more predstavljati vse umetnosti na Madžarskem.