Zgodovina na Madžarskem

Madžari so se ob koncu prvega tisočletja naselili v Panonski kotlini. Kralj Štefan I., znan kot Szent István, je vzpostavil krščansko kraljevino in postal trajen simbol madžarske državnosti. Srednjeveška Kraljevina Ogrska je povezovala številna ljudstva, pokrajine, trgovske poti in verske skupnosti. Njeno ozemlje in prebivalstvo nista bila enaka današnji Madžarski. Po vojaškem porazu v 16. stoletju se je kraljevina razdelila med osmanska, habsburška in transilvanska središča oblasti. Vojskovanje, preseljevanje, obnova in kulturna izmenjava so več generacij oblikovali državo. Habsburška oblast se je nadaljevala tudi po zatonu osmanske moči. Revolucija in osamosvojitvena vojna v letih 1848–1849 sta postali pomembna simbola narodne svobode, državljanske reforme in političnega boja. Z dogovorom iz leta 1867 je nastala Avstro-Ogrska, Madžarska pa je v dualni monarhiji dobila široko notranjo avtonomijo. Obdobje je prineslo modernizacijo in hitro rast, vendar koristi in politične pravice niso bile enakomerno porazdeljene. Prva svetovna vojna je končala staro kraljevino, Trianonska pogodba pa je velike nekdanje dele njenega ozemlja postavila zunaj Madžarske. Trianon ostaja občutljiva tema, saj so se meje spremenile, skupnosti ločile, madžarske manjšine pa so ostale v sosednjih državah. Med drugo svetovno vojno se je Madžarska povezala s silami osi, madžarski Judje in Romi pa so bili preganjani in množično umorjeni v holokavstu. Nemška okupacija, vojna, režim Puščičastega križa in poznejši sovjetski nadzor so povzročili nadaljnje nasilje in izgube. Po vojni se je pod sovjetskim vplivom razvila komunistična država. Revolucija leta 1956 je izzvala ta sistem, sovjetske sile so jo zatrle, postala pa je trajen simbol upora. Komunistična oblast se je končala leta 1989, sledila sta parlamentarna demokracija in tržno gospodarstvo. Razlage zgodovine še vedno vplivajo na spomenike, praznike, družinske pripovedi, izobraževanje in politično razpravo.