Jeziki v Italiji

Standardna italijanščina je glavni skupni jezik po vsej Italiji. Osrednja je v večini šolstva, javne uprave, nacionalnih medijev in sporazumevanja med ljudmi iz različnih regij. Mnogi uporabljajo tudi regionalni jezik, krajevno različico ali obliko govora, ki jo običajno imenujejo narečje (dialetto). Te oblike so lahko pomemben del družinske identitete in življenja skupnosti; niso zgolj nepravilna italijanščina. V Italiji živijo tudi zgodovinske jezikovne manjšine. Na nekaterih ozemljih se poleg italijanščine lahko drug jezik uporablja v šolah, na javnih napisih, v kulturnih ustanovah ali lokalni upravi. Jezikovne razmere se zato razlikujejo glede na kraj. Nemščina je razširjena v delih Južne Tirolske, francoščina ima uveljavljeno vlogo v dolini Aoste, slovenščina pa je prisotna v nekaterih vzhodnih obmejnih skupnostih; drugod so prisotni drugi manjšinski jeziki. Otroci se v šoli običajno učijo tujih jezikov, med katerimi ima pomembno vlogo angleščina. Obseg znanja je odvisen od programa, šole, učitelja in količine vadbe zunaj pouka. Novi prebivalci se pogosto učijo italiano L2, kar pomeni italijanščino kot drugi jezik (italiano L2). Tečaje lahko organizirajo izobraževanje odraslih, šole, združenja, skupnostni projekti ali zasebni učitelji. Vsakodnevno sporazumevanje ter akademska ali poklicna italijanščina sta različna cilja. Nekdo se lahko dobro znajde v trgovinah in pri prevozu, a še vedno potrebuje pomoč pri uradnih dopisih, specializiranem besedišču ali zahtevnem šolskem delu. Znanje italijanščine lahko izboljša dostop do izobraževanja, dela, storitev, prijateljstev in državljanskega življenja. Ovire vključujejo malo priložnosti za vajo, strah pred napakami, neustrezno zahtevnost tečajev in pomanjkanje podpore pri pismenosti ali učnih potrebah. Praktičen začetek združuje primeren tečaj in pogosto uporabo jezika v resničnem življenju. Učenci naj vadijo poslušanje, govorjenje, branje in pisanje ter gradijo besedišče, povezano z vsakodnevnimi opravili.